Vabilo na odprtje razstave VRT - GARDEN

Objavljeno: 22. Okt 2026

24. oktobra 2026 se bo s Hiše na hribu v galerijo 13B v Kamniku začasno preselil čudežni vezeni vrt umetnic Akiko Sato in Zvonke T Simčič

Obiskovalci razstave Hiša na hribu 2026 so že imeli priložnost spoznati prav poseben artefakt, ki je kot subtilen dialog med dvema umetnicama nastajal skozi vse leto.

Naslovili sta ga VRT - GARDEN.

Prišel je čas, da njun VRT zacveti še v drugih prostorih, zato sta umetnici Zvonka T Simčič in Akiko Sato sprejeli povabilo umetnice in kuratorice Louise Winter iz Kamnika, da razstavljata galeriji 13B in v nove prostore preneseta sporočila, ki jih njuno skupno umetniško delo pripoveduje.

Otvoritev razstave bo v soboto, 24. oktobra 2026 ob 18. uri v 13B galeriji v Ulici Frančka Miha Paglovca 13b v Kamniku.
Dobrodošli!

O svojem umetniškem delu in subtilnem načinu sodelovanja sta avtorici povedali:
Akiko Sato:
Tik preden sem lansko poletje zapustila Žlebe, je Zvonka dobila idejo, da bi z vezenjem ustvarili portret naju obeh – kot nekakšen pogovor v podobi.
Prosila je svojega sina Adama, naj naju fotografira.
Kmalu zatem mi je v Zagreb poslala rjuho, na kateri je bila po fotografiji že začrtana najina silhueta.
Sprva nisem vedela, kaj naj si mislim. Od nekdaj mi je bilo neprijetno zaradi svojega videza. Vedno sem se počutila drugačno od drugih.
Med odraščanjem in življenjem v različnih državah sem si pogosto želela izginiti, saj sem imela občutek, da moja prisotnost poruši ravnovesje med ljudmi.
Na obris najinega portreta sem začela vesti rastlino, kot bi bila seme z drugega kraja, ki ga je veter prinesel kakor regratovo lučko, ali pa ga je usoda zanesla v pokrajino, kjer je našlo prostor za svojo rast.
Delo sem nato poslala nazaj v Žlebe, kjer živi Zvonka .
Tako se je začel najin pogovor.
Kasneje sva se ponovno srečali in vezenje nadaljevali skupaj, na istem kosu blaga.
Ta proces je bil zame notranji dialog, ki ga je delila in občutila še druga oseba, druga roka z iglo in nitjo, ki je ustvarjala na isti tkanini.
Kot bi si delili varen prostor sanj.
Ob tem sva si delili tudi obroke, pripovedovali zgodbe svojih življenj ter odkrivali podobnosti in razlike med nama.
Svetišče vrta je ves čas raslo, nastajal je prostor, kjer se srečujeta Zahod in Vzhod, kjer razlike preseže skupna predanost umetnosti in kjer se v vsakdanjem, ponavljajočem se dejanju vezenja odpira prostor kontemplacije.
Vezenje ne dopušča naglice.
Napreduje počasi, v ritmu, ki ga naše roke poznajo ne glede na razlike med nami.


Zvonka T Simčič:
Delo kot medsebojno uglaševanje

Ko je v letih 2024 in 2025 Akiko Sato sodelovala v projektu Hiša na hribu, sem v njeni prisotnosti začutila nekaj, česar ne znam opisati drugače kot mir.
Zdelo se mi je, da ima vsako njeno dejanje svoj smisel.
Ko sem jo opazovala pri opravilih, kjer je bila pozornost enakovredna dejanju, sem bila priča preprostosti, kako med stvarmi obstaja nevidna povezanost in kako to zavedanje rodi seme spreminjanja rasti. Iz tega občutja se je porodila želja, da bi skupaj ustvarjali eno delo - portrete v naravni velikosti v tehniki vezenja.
Povod za idejo so bili pogovori in hudomušne pripombe o najinih lastnih videzih in dvojnem možnem pogledu na to, tistemu iz »prve« strani vezenja in tistemu od zadaj.
Skozi svojo umetniško pot sem sodelovala z zelo različnimi ustvarjalci, vendar še nikoli nisem tako močno občutila postopnega prelivanja ustvarjalnega procesa.
Meje med »mojim« in »tvojim« so se mehčale v občutek enosti in miru.
Zame je največja vrednost tega sodelovanja prav v tem, da mir ni bil posledica dokončanega dela, temveč način najinega umetniškega sobivanja.
Zdelo se mi je, da dela nisva ustvarjali druga ob drugi, ampak druga skozi drugo.
Izoblikovala se je misel, da ustvarjava vrt, vrt lepega, kjer sva v miru sredi sveta, ki ga vse bolj zaznamujejo hitrost in negotovost.